O meni

Moje ime je Nataša in sem anonimni pekoholik.

Blog, ki ga pravkar prebiraš ni le navadna stran z recepti, zame je veliko več, saj odraža mojo filozofijo in način življenja.

Kljub temu, da se trudim, da ne bi napisala celega romana imam občutek, da mi ne bo uspelo. Bear with me. 🙂

Moja kulinarična zgodba se je pričela pred približno 10 leti, ko smo v šoli pri gospodinjstvu dobili domačo nalogo, da vsak prinese eno domačo sladico. Ker moji starši nikoli niso preveč radi kuhali, sem o kakšnih domačih piškotih lahko samo sanjala. Spomnim se, da sem se počutila prav osramočeno, ker sem takrat edina v razredu prinesla kupljeno pecivo. Tistega dne sem se odločila, da se peke poskusim lotiti sama. Še isti dan je iz našega majhnega stanovanja na Ljubljanski zadišalo po domačem marmornem kolaču, ki smo ga pojedli še tako vročega in tako hitro, da nas je vse domače neznosno bolel trebuh. S tem dogodkom je bila moja kuharska kariera zapečatena. A kot vsaka zgodba, ima tudi ta svoj zaplet.

Po gimnaziji je sledilo temačno obdobje, ko sem se bojevala z odvečno težo. Da ne bo pomote, nikoli nisem dejansko rabila shujšati več kot 10kg, ampak saj veste kako je, ko odraščaš. Bolj kot se gledaš v ogledalo, manj si si všeč. V tistih letih sem zaradi zaposlenosti jedla večinoma predelano hrano slabe kvalitete, po kateri sem se tudi temu primerno počutila. Kljub temu, da sem iz dna srca sovražila šport, sem se zaradi želje po izboljšavi zdravja, počutja in teže vpisala na vodene vadbe v najbližji fitnes center. Kako sem jih prezirala! Body pump, Body step, Body shit! Takrat mi še na pamet ni padlo, da bi si poiskala šport v katerem dejansko uživam, na telesno aktivnost sem gledala le kot sredstvo za dosego ciljev. Kljub temu, da sem vztrajala samo nekaj mesecev sem izgubila nekaj kilogramov in to mi je dalo zagon za naprej. Ker sem že od nekdaj bila človek ekstremov sem se zadeve lotila na “vse ali nič”, iz jedilnika sem črtala čisto vso predelano hrano, nekaj tednov pila samo sadne sokove in poizkusila nešteto “prečiščevalnih” diet, vse seveda brez dolgoročnega učinka. Začela sem sanjati o sladkorju in nezdravi prehrani ravno zaradi tega, ker sem ju popolnoma omejila. Znašla sem se v začaranem krogu in psihično na dnu in nesrečna, kajti željene postave nisem dosegla in niti trenirati več nisem mogla učinkovito, saj telesu nisem dajala snovi, ki jih potrebuje. Poleg vsega pa je bila moja edina oblika rekreacije kardio vadba, ki mi je pokurila tako maščobo, kot tudi mišično maso.

Po nekaj letih neuspešnih poskusov vzpostavitve zdravega odnosa s prehrano in zmerno aktivnostjo sem leta 2014 odkrila treninge z utežmi in se v njih popolnoma zaljubila. Ja, drage dame, mišice niso samo za pripadnike moškega spola, temveč so tudi za ženske precej velikega pomena. Brez njih je težko shujšati in nemogoče preoblikovati postavo, še posebej, če imate neskladno.  Verjetno si lahko predstavljate moje neizmerno veselje, ko sem kot tipična “nešportnica” končno odkrila šport, ki me veseli. Mojih odkritij pa kar ni bilo konec; po dolgotrajnem prebiranju internetnih člankov o tem, kakšna prehrana je najbolj optimalna za zdravje in telesno aktivnost, po večletnem preizkušanju različnih vrst prehranjevanja, vse od nizkohidratne, nizkomaščobne, brez žit, brez glutena ipd. sem prišla do sklepa, da univerzalne idealne prehrane ni!

Zadeva je preprosta, najboljši način prehranjevanja je tisti, ki se ga lahko držiš. Ne samo ta teden, ne samo še naslednji mesec, ampak celo življenje. Jaz sem se popolnoma našla v fleksibilnem načinu prehranjevanja, oz. angl. IIFYM (if it fits your macros). Bistvena razlika med fleksibilnim prehranjevanjem in vsemi drugimi dietami, oz. načini prehranjevanje je ta, da fleksibilno prehranjevanje ne omejuje nobene vrste živil. Pri meni je ravno v preteklosti omejevanje določenih jedi vodilo v še večjo željo po le-teh in sem bila zaradi tega nenehno v stresu in nesrečna. Jem torej vse, le da količino ustrezno prilagajam svojim ciljem (če želite več informacij o IIFYM je google vaš najboljši prijatelj). Seveda pri vsem tem poudarjam še to, da se vseeno trudim, da moj repertoar hrane sestavlja čim več polnovrednih živil, ki me nasitijo za dlje časa in se po njih bolje počutim in imam več energije. Trudim se uporabljati čim več lokalno pridelane hrane in čim manj belega sladkorja, ker ga brez problema nadomestim z veliko bolj zdravo stevio, oz. eritriolom, ki sta precej manj sladka in ne povzročata želje “po še”. Kljub temu si občasno brez slabe vesti velikokrat privoščim svoje najljubše bonbone Jelly Beans, ker jih imam pač rada in mi v zdravi količini ne škodujejo pri dosegu mojih ciljev. Pomembno je ravnovesje!

Zakaj je vse to, kar sem napisala vplivalo na nastanek tega bloga? Vse dokler nisem uredila odnosa s prehrano je moja predanost kuhi in peki res trpela, saj sem bila zaradi nepotrebnega omejevanja živil na tem področju precej neproduktivna. Vesela sem, da mi je končno uspelo združiti ti dve področji, ki me veselita in dodala še fotografijo, ki me je že od nekdaj zanimala, a se je zaradi nesamozavesti zaradi pomanjkanja “formalne” izobrazbe na tem področju nekako nisem upala lotiti bolj resno. Ljudje najprej okušamo z očmi, nato pa šele z brbončicami – to dejstvo imam vseskozi v mislih, ko pripravljam slikovno gradivo za svoje recepte in nisem zadovoljna, dokler recept ne izgleda res vabljivo. Zaljubila sem se v t.i. food styling, in ne mine dan, ko ne bi vsaj kakšno uro prebirala spletnih kuharskih blogov in iskala novih idej. Zaradi izjemnega zanimanja za socialna omrežja in spletno oglaševanje sem se odločila, da s tem blogom svoje hobije postavim na višjo raven.

Ta izdelek je torej zame ogromna prelomnica, saj odraža mene, tako kot sem ta trenutek: polna življenja, s smislom in poslanstvom, obkrožena z ljudmi, ki me podpirajo in v pričakovanju novih izzivov, ki mi jih prinaša življenje. 🙂

Sicer pa sem čisto “normalna” 26 letna punca, ki obožuje roadtripe. Najrajši od vsega potujem po Španiji in ZDA, kjer se počutim že skoraj kot doma. Komaj čakam, da se spet opravim dogodivščinam naproti!

Najlepše bi se rada zahvalila moji družini, ki me vseskozi podpira, najljubši osebi na svetu, fantu Lukatu, ki brez pritoževanja poje tudi rezultate mojih manj uspešnih kuharskih podvigov in brez pritoževanja pomije goro posode ter pospravi kuhinjsko bojno polje :*, prijateljem, ki me pri doseganju mojih ciljev podpirajo in spodbujajo (veste, kateri ste :*), hvala, Jure, zaradi tebe ta blog je tak kot je in pa hvala tebi, bralec, ki to bereš, ker si tudi ti na nek način del moje zgodbe. Veliko užitkov pri branju in eksperimentiranju z mojimi recepti ti želim!

Lp, Nataša